Kako sem začel s coachingom – moja zgodba

Coaching in tek sta prirojena

Tako kot smo rojeni za tek, smo rojeni da dajemo in prejemamo coaching. Poglejte majhne otroke. Ves čas tekajo naokrog in so neizmerno radovedni. Neprestano postavljajo vprašanja in uživajo v novih stvareh, preizkušajo različne možnosti. V dobi odraščanja izgubimo ta naravni, prirojeni talent in začnemo delati ravno nasprotno. Veliko sedimo in ne premikamo veliko niti telesa niti možganov. Namesto, da sprašujemo, raje dajemo ali sprejemamo navodila. Potem pa se sprašujemo, zakaj trpijo naše zdravje, odnosi in delovna produktivnost.

Ko sem bil mlajši, nisem bil navdušen nad tekom. Ravno nasprotno, v dobi šolanja telovadbe sploh nisem maral. To je bil moj najbolj nepriljubljen predmet. S tekom sem se aktivno začel ukvarjati šele pred desetimi leti, torej v poznih tridesetih. Spodbodla me je slaba telesna kondicija. Začel sem počasi, sedaj pa tečem skoraj vsak dan. Lansko jesen sem se udeležil tudi Ljubljanskega maratona in ga pretekel  času pod 4 urami. Sem pa reden udeleženec nočne10ke na Bledu, tudi pričujoča slika je od tam. Vrhunska prireditev, letos razprodana, naslednje leto pa se le pridružite.

Z dvema pomembnima področjema v življenju sem se začel ukvarjati spontano, skozi proces transformacije in rasti. Nekega dne me je prešinilo, da sta si coaching in tek zelo podobna. Zaznal sem povezavo. Imata veliko skupnega, morda celo več, kot se zdi na prvi pogled. Zase bi rekel, da se dopolnjujeta.

• Kot sem že omenil, nam je oboje prirojeno, to sta prirojeni kvaliteti.
• Če v življenju želimo uspeti, potrebujemo oboje.
• Tako po teku kot po coachingu vidiš stvari bolj jasne. Narediš svoje zaključke. Pot je popolnoma drugačna (fizična in mentalna), vendar gre za enak rezultat.
• Oboje nam daje energijo in motivacijo, da začnemo ukrepati.
• Pri obojem gre za proces. Oboje ima jasen začetek in konec. Vmes so trenutki, ko gremo strmo navzgor ali zlagoma navzdol, in pri obojem naletimo na ovire. Slednje je treba premagati in ko jih, se počutimo odlično, saj dobimo nov zagon energije in motivacije.
• Več kot delamo eno ali drugo, boljši postajamo in želimo še več. Če tečemo z nekom drugim, tečemo hitreje.
• Pri obeh procesih je potrebno upoštevati določena načela, ker sicer pride do poškodb oz. napak.
• Kadar tečemo z nekom drugim, tečemo hitreje. Tudi probleme rešujemo hitreje, če imamo coacha.
• Sam oboje izvajam skoraj vsak dan. Sem vnet tekač in skušam živeti po načelih coachinga.

Tek in coaching sta se vrnila v moje življenje od koder tudi izvirata. Glede tega se odlično počutim in sem izjemno hvaležen.

Kako sem začel s coachingom?

Tri leta potem, ko sem se začel ukvarjati s tekom, sem odkril coaching. Prebral sem knjigo Johna Whitmora: Coaching for Performance, ki mi je odprla oči in me postavila na pot coachinga. Pred tem sem se identificiral samo kot trener in predavatelj.

Moja strast je delo z ljudmi, katerim pomagam, da izboljšajo in dobivajo boljše rezultate v krajšem času kot bi jih sicer. Včasih sem delal in v določeni meri še vedno delam bolj kot poslovni trener. Predaval sem okrog 100 dni na leto, vendar nisem opazil kakšnih bistvenih sprememb v vsej tej široki množici slušateljev. Nisem imel dobrega občutka vlagati vso energijo, veščine in znanje v delo, ki mi je bilo pri srcu, pri tem pa dobivati povprečne rezultate. Bil sem razočaran. Seveda imam iz preteklega obdobja odlične zgodbe o izboljšanju, zgodbe o preobrazbi in uspešni karieri udeležencev, vendar ne dovolj glede na količino vloženega truda. Zato sem iskal boljši način dela.

To sem odkril v coachingu. Sedaj vem, če želimo napraviti spremembo v vedenju, je najučinkovitejši način ta, da pomagamo ljudem s coachingom. Najbolje je to opisal dr. Marshall Goldsmith, priznani strokovnjak na področju vodenja in coachinga, v članku Vodenje kot borilna veščina.

Danes se ne ukvarjam s coachingom samo na poslovnem področju, pač pa ga uporabljam tudi zasebno. Vključil sem ga v vsa življenjska področja, pri čemer prednjači poslovni del. Načela coachinga sem uporabil že v prodaji, poslovnem usposabljanju in svetovanju. Z uporabo veščin coachinga pri vzgoji sem postal tudi boljši starš. Brez uporabe načel coachinga si težko predstavljam, da bi razvil tako dober odnos s svojimi odraščajočimi otroci.

Potovanje proti ICF certifikaciji

Prvi odločilni trenutek je bila že omenjena knjiga »Coaching for Performance«, avtorja Johna Whitmora (na sliki desno), ki sem jo prebral leta 2007. Takrat je postajala beseda coaching v Sloveniji vedno bolj popularna. Veliko ljudi se je oklicalo za coache, čeprav nihče ni še dobro vedel, kaj to pravzaprav pomeni. Meni je to predstavljajo izziv in ker me je knjiga navdušila, sem navezal stik z Johnovim podjetjem Performance Consultants International iz Londona. Ponudili so mi usposabljanje za coaching po standardih International Coach Federation – in spremljanje v postopku certifikacije. Začeli smo z usposabljanjem s ciljem v mislih – prejeti akreditacijo ICF.

Kdor želi postati certificirani coach po ICF standardih, mora izpolnjevati določene pogoje. Vsi vemo, da je obiskovati tečaj eno, praksa in uporaba pridobljenega znanja pa nekaj povsem drugega. Za kvalifikacijo pred certifikacijo je potrebo opraviti dovolj ur usposabljanja, potem je treba imeti določeno število ur pravega coachinga, zraven je potrebno preštudirati tudi določeno literaturo in materiale (iz katerih je obvezno obvladati povzetke), treba pa je opraviti tudi nekaj ur mentorskega coachinga.

S tem postopkom sem stopil na pot odkrivanja in osebne preobrazbe, za katero bom vedno hvaležen organizaciji  ICF. Želim poudariti nekaj glavnih koristi, ki sem jih prejel: obvezno branje, ki mi je v zadnjih letih prišlo v navado. Prebral sem nekaj izmed najbolj zanimivih knjig s področja človeškega razvoja, vodenja in coachinga. Informacije in znanje, ki sem ga prejel, je neprecenljivo. Odprl se mi je nov svet in postal sem odvisnik od novih znanj. To je zame nov način življenja. Zaradi zahtev postopka certifikacije pri ICF sem postal vnet bralec in poslušalec avdio knjig: berem ali poslušam vsaj tri nove knjige na mesec. Če v vsaki najdem le eno koristno idejo, je to že veliko – vsi pa vemo, da vsaka knjiga ponuja še več.

Coaching je lahko tudi način starševstva

V procesu učenja coachinga se je spremenilo tudi moje zasebno življenje. Sem oče šestih otrok in načela coachinga so izjemno uporabna, še posebno pri vzgoji najstnikov – trenutno so trije, trije pa še prihajajo v najstniška leta. S pomočjo uporabe coachinga sem postal boljši starš. Coaching mi je pomagal prebroditi kar nekaj težkih trenutkov ob odraščajočih najstnikih. Lahko potrdim, da coaching deluje!

Skozi ta proces verjamem, da sem postal tudi boljši mož in partner. Če vprašate mojo ženo, se s tem nedvomno strinja. Zakaj je tako? V preteklosti sem ji vedno svetoval kako naj ukrepa, kaj naj naredi, včasih je moj nasvet celo prehitel njeno razlago … Veliko več sem ponujal nasvete, kot pa poslušal. Sedaj več poslušam in s tem se je izboljšal najin odnos.

Tudi na poslovnem področju sem naredil preskok. Delam kot trener in svetovalec. Kot trener sem bil vedno zahteven, delujoč po načelu: »Naredi po moje, ali pojdi.« Sedaj sem svoj pristop preusmeril in delujem bolj kot trener-coach, tudi na delavnicah oz. predavanjih. Glede na odzive slušateljev, se to že odraža pri mojem delu. Veliko bolj so zadovoljni s tovrstnim pristopom, poleg tega pa dosegajo tudi boljše rezultate po končanih usposabljanjih. Prehod seveda še ni v celoti končan, vendar se trudim in dnevno napredujem, kar mi daje še dodatno motivacijo.

S tem sem stopil na pot nove kariere na področju coachinga, kjer se želim specializirati predvsem na področju coachinga za vodilne v podjetjih (executive coaching). Pri delu s posamezniki na vodilnih mestih lahko opazimo takojšnje spremembe. Povratne informacije in zavedanje, da si nekomu pomagal, je izjemno dragoceno.

Poleg tega sem razvil tudi mrežo prijateljev coachev s celega sveta, večinoma iz Evrope. Redno ohranjamo stike preko Skypa, kjer opravljamo coaching razgovore. Izjemno koristno je, če se lahko udejstvuješ v rednem coachingu z drugimi certificiranimi coachi. Pred kratkim se zaključi tudi usposabljanje za Executive Coaching po metodi Marshalla Goldsmitha, ki je poznan kot eden najvplivnejših mislecev na področju razvoja vodij.

Če želiš ohraniti kvalifikacije pri ICF, moraš živeti ta proces neprekinjeno. Pri ICF temu rečejo neprekinjeno izobraževanje coacha. Prepričan sem, da to zagotavlja ohranjanje standardov in kakovosti. Verjamem, da vsak ne more postati certificirani ICF coach in tisti, ki to postanejo, izražajo visoko stopnjo strokovne usposobljenosti in znanja.

Od lanskega leta je na voljo usposabljanje tudi v Sloveniji. Podjetje Glotta Nova si je kot prva pridobila ta certifikat. Tako se mi je letos že pridružila skupina certificiranih coachev iz Slovenije. Več kot nas je, močnejši smo.

Raziskave kažejo, da dejstvo, da si certificiran, še ne odpira vrat pri strankah, ki iščejo coacha. Moje izkušnje v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji potrjujejo, da je odločitev za coacha pogojena z osebnim stikom. Pomembna je torej »kemija« med coachem in tistim, ki prejema coaching, šele potem pridejo na vrsto kvalifikacije. Z mednarodnimi podjetji, v katerih poznajo coaching in združenja za coaching, je dejstvo, da je nekdo certificiran pri ICF, brez dvoma v pomoč. Če ste resni glede coachinga, svetujem, da izberete certificiranega ponudnika. In ne pozabite: kaj je vaša metafora za coaching. Svojo sem našel: za razvoj sta potrebna coaching in tek.