Ali radi dajete negativne komentarje?

Trenutno v seriji MKVR (mali koraki, veliki rezultati) obdelujem temo, kaj nehati delati ali vsaj delati manj. V prejšnjem članku sem vas spraševal ali morate res imeti zadnjo besedo. Tokrat se bom osredotočil na dajanje negativnih komentarjev.

Pogosto gremo čez dan in se niti ne zavedamo vseh negativnih komentarjev, ki jih dajemo, kot npr:, da kolegu pohvalimo pulover, vendar s prizvokom privoščljivosti ali sarkazma, ali nekoga opomnimo, da spet zamuja, ali vprašamo: »Čemu pa ti bo to?«, »Kakšna ideja pa je to?«, »Brez veze, se spomniš ko …?« (medtem ko so drugi že zdavnaj pozabili, ponovno vse prisotne spomnimo;  na kaj že?) Včasih niti ni nujno, da so besede izrečene – lahko so tudi v obliki neverbalnih sporočil, ko zamahnemo z roko, zavijemo z očmi. Imate predstavo? Vse to pogosto delamo rutinsko, brez zavedanja. Bom ponazoril z drugim primerom.

Ko udeležence na delavnici vprašam, kdo ima smisel za humor, skoraj vsi dvignejo roke. Ko jih vprašam, ali poznajo koga, za katerega vedo, da nima smisla za humor, zopet vsi dvignejo roke. Tu nekaj ni v redu, mar ne? Matematika se ne izide. Pri negativnih komentarjih je podobno: zase mislimo, da jih ne dajemo, drugi pa vedo in občutijo, da jih. Tako smo že nanje navajeni, da jih niti ne prepoznamo!

Nekateri celo mislijo, da jih sarkazem ali parajoče opazke o sodelavcu, prijatelju, družinskem članu v prisotnosti drugih naredijo bolj ostre in duhovite. Če bolje pomislimo, pa bolj kot na druge kažejo na lastno ranljivost. Ne služijo drugemu namenu, kot da tlačimo ljudi, jih prizadenemo in sebe izpostavimo kot superiornega. Hranimo svoj ego.

Ko so besede enkrat izgovorjene jih ne moremo več vzeti nazaj, kot pravi Cher. Škoda je narejena in težko jo popravi tudi vsakršno opravičevanje. Mogoče nam ljudje oprostijo, vendar spomin in grenak priokus ostajata. Kot je nekoč nekdo dejal, da oprosti še, pozabi pa ne.

Sam se osebno spopadam s tem negativnim vedenjskim vzorcem. Večkrat sem dobil povratno informacijo glede tega od svojih domačih, vendar sem jo pogosto preslišal. Dokler nekega dne nisem šel predaleč in mi je starejša hči povedala svojo bolečo izkušnjo z mojo negativnostjo. Ko vidiš, da si prizadel ljudi, ki jih imaš najraje, se zamisliš. Tako sem se tudi sam. Analiziral sem vzorec in opazil, da sem ga verjetno dobil po očetu, ki mu ravno tako ni bilo nič prav, ne glede na to kaj sem naredil. Nehote sem ta vzorec »podedoval« in ga prenašal naprej. Ko nekdo nekaj reče, je moja prva reakcija NE ali brez veze, kaj pa ti bo to? Avtomatsko, ne da bi se poglobil, poslušal do konca ali vsaj malo pomislil. Upam, da se vam to ne dogaja.

Seveda ni nujno, da je oseba, ki si je prislužila naš negativni komentar, prisotna. Pogosto opravljamo druge in jim pripisujemo negativne stvari. Nekateri gredo celo tako daleč, da zagovarjajo svoje opravljanje s tem, da je pač resnično. Mogoče je res resnično, drugo vprašanje pa je, ali je vredno to povedati, širiti naprej. V stari Grčiji je takih primerih Sokrat predlagal tri sita. Zgodba je taka:

Sokratova tri sita

Nekoč je nekdo prišel k Sokratu ves razburjen. »Hej, Sokrat, ali si že slišal, kaj je storil tvoj prijatelj? To ti moram takoj povedati.«

»Počakaj malo,« ga je prekinil modrec. »Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?«

»Tri sita?« je začudeno vprašal oni. »Da, moj dragi prijatelj, tri sita. Poglejva, če gre tole, kar si mi pravkar hotel povedati, skozi tri sita. Prvo sito je resnica. Ali si preveril, če je vse to res, kar bi mi rad povedal?«

»Ne, slišal sem govoriti o tem in …«

»A tako! Gotovo si to preveril z drugim sitom. To je sito dobrote. Ali je to, kar mi hočeš povedati – če že ni čisto zanesljivo res – vsaj dobro?«

Sledi obotavljiv odgovor: »Ne, to ne, ravno nasprotno…«

»Aha,« ga je prekinil Sokrat. »Pa vzemiva še tretje sito in vprašajva, ali je potrebno, da mi govoriš o tem, kar te tako vznemirja?«

»Potrebno ravno ni…«
»Torej,« se je nasmehnil modrec, »če to, kar mi hočeš povedati, ni niti resnično, niti dobro, niti potrebno, naj ostane zakopano in ne obremenjuj s tem niti sebe niti mene!«

Ta preko dva tisoč let star nasvet je uporaben še danes. Samo spomniti se ga je potrebno in uporabiti. Zatorej, v naslednjih dneh bodite pozorni na svoje negativne komentarje, ki jih dajete in mogoče uporabite ali Sokratova sita oz. njihovo moderno poslovno preobleko.

Ko ste na delovnem mestu vključeni v raznorazne aktivnosti z drugimi ljudmi, se srečujete z raznoraznimi izzivi in skušnjavami, ki lahko sprovocirajo vaše negativne komentarje. Preden kaj rečete, se vprašajte:

1. Ali bo ta komentar pomagal našim/mojim strankam?
2. Ali bo pomagal mojemu podjetju?
3. Ali bo pomagal mojim sodelavcem?
4. Ali bo pomagal osebi s katero se pogovarjam?

Če je odgovor štirikrat »Ne«, potem ostanite raje tiho. Ne recite ničesar. Nič vam ni potrebno narediti, samo ostanite tiho. Ni potrebna popolna preobrazba – preprosto nehajte dajati negativne komentarje. Sodelavci, domači vas bodo imeli raje in bolj bodo iskali vašo družbo in vaš nasvet.