Googlov poučni propad »ravne« utopije
Ko je Google odpustil vse menedžerje, je ugotovil, da vitkost (lean) ne pomeni izvedbe (execution).
Če na tem svetu obstajala organizacija, ki bi si lahko privoščila radikalen eksperiment brez srednjega menedžmenta, je to Google. Imeli so vse adute v rokah: najpametnejše ljudi na planetu, neizčrpne vire, močno kulturo in tempo inovacij, ki mu nihče ni sledil.
Logika ustanoviteljev, Larryja Pagea in Sergeya Brina, je bila preprosta in – priznajmo si – intelektualno izjemno privlačna: »Če imamo najboljše inženirje na svetu, ki so motivirani in avtonomni, zakaj za božjo voljo potrebujemo menedžerje? Zakaj bi potrebovali varuške za odrasle genije?«
Šla sta do konca. Odpustila sta menedžerje. Radikalno so porezali strukturo. Postali so
ultimativno »lean«. Brez vmesnih slojev, brez hierarhičnih zavor. Čista svoboda.
In kaj se je zgodilo? Lean je deloval, execution pa je umrl.
Vitka struktura, debel kaos
Na papirju je bila organizacija vitka, hitra in osvobojena birokracije. V realnosti pa se je začel dogajati tisti tihi, toksični kaos, ki ga ne vidiš v poročilih, ga pa čutiš v vsaki minuti delovnika. Ljudje so bili še vedno pametni, a nenadoma niso več vedeli:
- katere prioritete imajo zares prednost pred drugimi,
- kdo ima končno besedo, ko se mnenja dveh genijev krešejo,
- kako usklajevati konflikte med ekipami, ki so delale na istih virih,
- in predvsem – kako tisto visoko strategijo z vrha prevesti v vsakodnevno »blato« operativnega dela.
Ni šlo za pomanjkanje inteligence. Šlo je za pomanjkanje koordinacije. To je ključna razlika, ki jo danes v želji po »agilnosti« prepogosto spregledamo: Lean struktura zmanjša število ljudi, execution pa potrebuje strukturo odločanja.
Execution gap: Praznina med vizijo in realnostjo
Prepad med izvedbo (execution gap) se ni pojavil zaradi ljudi. Pojavil se je zaradi vakuuma, ki je nastal med strategijo in prakso. Ko odstraniš srednji menedžment, delo, ki so ga opravljali, ne izgine čudežno. Ne izpari. Samo razporedi se drugam – in to običajno tja, kjer nima kaj iskati:
- del pade na seniorje (ki bi morali razvijati vizijo, zdaj pa rešujejo dopuste in spore),
- del pade na tehnične eksperte (ki bi morali programirati, zdaj pa urejajo proračune),
- večina pa ostane nekje vmes – nezaključena, nedorečena in pozabljena.
Strategija obstaja, a dogovori postanejo nejasni. Odgovornost postane razpršena. Ker nihče ne pritisne na gumb, se odločitve odlagajo v nedogled. Google je to občutil hitro in boleče.
Preobrat: Od zanikanja do Projektov Oxygen in Aristotle
Ko je Google ugotovil, da vitka struktura brez vodenja ustvarja vakuum, niso udarili nazaj s starim, avtoritarnim nadzorom. Namesto tega so uporabili podatke.
Z legendarno raziskavo Project Oxygen so ugotovili, da najboljše ekipe ne potrebujejo več menedžerjev, temveč boljše. Identificirali so ključna vedenja: dober šef ni tisti, ki mikromanagira, ampak tisti, ki deluje kot coach, postavlja jasna pričakovanja in odstranjuje ovire.
Nato so s Projektom Aristotle stopili še korak dlje in odkrili »sveti gral« učinkovitosti: psihološko varnost. Ugotovili so, da ekipa brez menedžerja, ki zna ustvariti varno okolje za napake in vprašanja, nikoli ne doseže svojega potenciala. Brez vodje, ki drži ritem in usklajuje medosebno dinamiko, kolektivna inteligenca ekipe preprosto zamre.
Rezultat je paradoks. Danes Google v razvoj svojih vodij vlaga več kot druga podjetja. Zakaj? Ker razumejo paradoks: vrhunsko usposobljen srednji menedžment je tisti, ki sploh omogoča vitkost. Brez njega lean ni nobena agilnost, ampak le nevarno tanka plast med notranjim kaosom in zamujeno priložnostjo na trgu. Izvedba (Execution) je edina prava konkurenčna prednost, ki je ni mogoče kopirati s kodo.
Iluzija hitrosti
Lean brez vodenja ustvari nevarno iluzijo. Izgleda moderno, izgleda učinkovito, izgleda kot nekaj, o čemer bi pisali v Forbesu. A pod površjem brez usposobljenega srednjega menedžmenta vre: več nejasnosti, več tihih konfliktov, več odločilne utrujenosti in neskončna improvizacija.
Ko menedžer ni usposobljen, deluje kot zamašek. Ko je vrhunski, deluje kot pospeševalnik. Ko ga ni, sistem razpade pod lastno težo kompleksnosti.
Moja sklepna misel
Vprašanje za vašo naslednjo sejo uprave ni: »Kako postati še bolj lean?« Pravo vprašanje je: »Ali imamo na ključnih mestih ljudi, ki znajo povezati našo visoko strategijo z umazano realnostjo terena?«
Brez teh ljudi lean ni nobena vitkost. Je le nevarno tanka plast med vašim kaosom in zamujeno priložnostjo na trgu.
Pišite mi
Če želite vitko strukturo brez kroničnega kaosa, ne režite najprej ljudi – najprej okrepite srednji menedžment.
Pišite mi (janez.hudovernik@proacta.si ) in povejte, kje vam sistem “škripa”. Predlagal bom konkreten, praktičen plan, kako to urediti.
Janez Hudovernik – poslovni trener in strokovnjak za vodenje ter komunikacijo. Podjetjem pomagam razvijati praktične vodstvene veščine (zlasti na ravni srednjega menedžmenta), da strategija ne ostane na PowerPointu, ampak se začne dogajati na terenu.
