Predstavljajmo si direktorja, ki je izbral napačnega človeka za pomembno mesto. Zaposlitev se je slabo končala. Odtlej preverja vsako podrobnost, zadržuje odločitve pri sebi in ob predlogu, naj več odgovornosti prepusti sodelavcem, odgovori: »Enkrat sem že zaupal.«

Ena napačna zaposlitev je postala pravilo za vse zaposlene. Napaka se ne ponavlja več v izboru istega človeka. Nadaljuje se v načinu vodenja ljudi, ki z njo niso imeli ničesar. To je nevarnost, ki me pri vodjevih napakah posebej zanima: včerajšnja napaka lahko postane današnja strategija.

V prejšnjem članku Visoki standardi. Hitro odpuščanje. sem ločil odpuščanje od opuščanja odgovornosti in samodejne vrnitve zaupanja. Zdaj isto merilo velja za vodjo. Kako naj pošteno obravnava svojo odločitev, popravi posledice in iz nje nekaj odnese, ne da bi ji prepustil vse naslednje odločitve?

Najprej ugotovite, kaj je bilo zares narobe

Slab izid še ni popoln opis kakovosti odločitve. Tudi dobro pripravljen poskus v negotovosti lahko ne uspe; prav zato je pomembno razlikovanje med premišljenim eksperimentom in napako, ki bi jo z razpoložljivim znanjem lahko preprečili. [1]

Pri direktorju iz uvoda zato ni dovolj ugotovitev »izbral sem napačnega človeka«. Je prezrl opozorila? Je bil tako navdušen nad nastopom kandidata, da ni preveril njegovega dela? Je vlogo slabo opredelil? Ali je izbor opravil skrbno, pa so se pozneje pokazale okoliščine, ki jih ni mogel razumno predvideti?

Ta vprašanja niso iskanje izgovorov. Določajo, kaj sploh potrebuje popravek. Iz prezrtega opozorila potrebujemo drugačen nauk kot iz informacije, do katere takrat nismo mogli priti. Sicer se lahko kaznujemo za negotovost, svojih dejanskih opustitev pa sploh ne obravnavamo.

Samoodpuščanje ni dobro oblečen izgovor

»Takrat sem naredil najbolje, kar sem znal.« »Nihče ni mogel vedeti.« »Tudi drugi so mislili enako.« Morda. Toda nobeden od teh stavkov sam po sebi ne odgovori na vprašanje, za kaj sem bil odgovoren jaz.

Wenzel, Woodyatt in Hedrick so v raziskavi iz leta 2012 opozorili na razliko med pristnim samoodpuščanjem in ohranjanjem dobrega mnenja o sebi z zmanjševanjem lastne odgovornosti. Woodyatt in Wenzel sta v raziskavi iz leta 2013 razlikovala med samokaznovanjem, psevdoodpuščanjem in pristnim samoodpuščanjem. Slednje vključuje soočenje z lastnim ravnanjem, prevzemanje odgovornosti in sprejemanje sebe ob priznanem neuspehu. [2, 3]

Ti raziskavi obravnavata prestopke in medosebne odnose, ne uspešnosti direktorjev po napačnih zaposlitvah ali investicijah. V vodenje zato prenašam načelo, ne obljube o dokazanem poslovnem učinku.

Zame bi se to načelo glasilo: »Priznam, kaj sem naredil narobe. Popravil bom, kar lahko, in spremenil, kar moram. Toda svoje naslednje odločitve ne bom sprejel samo zato, da bi se branil pred spominom na prejšnjo.«

To, da si vodja odpusti, nikogar drugega ne zavezuje, da mu odpusti ali mu znova zaupa. Prav tako ne odpravi posledic. Samoodpuščanje ni razrešnica, ki jo podpišeš sam sebi.

Ko previdnost postane splošna prepoved

Vrnimo se k napačni zaposlitvi. Uporabna lekcija bi lahko bila: pred odločitvijo bomo jasneje opredelili pričakovanja, preverili konkretne primere kandidatovega dela in v presojo vključili še en pogled. Precej manj uporabna je lekcija: ljudem ne gre zaupati.

Prva spremeni postopek. Druga spremeni odnos do vseh, tudi do ljudi, ki svoje delo opravljajo dobro. Podobno lahko po neuspelem produktu izboljšamo preverjanje predpostavk ali pa vsako naslednjo pobudo ustavimo, ker nas spominja na prejšnji poraz.

Predlagam neprijetno vprašanje: katero današnjo omejitev še vedno utemeljujem predvsem z včerajšnim razočaranjem?

Morda je omejitev upravičena. Toda upravičenost mora prestati današnjo presojo tveganja. Ne zadošča, da nas je nekoč nekaj drago stalo. Lekcija mora izboljšati naslednjo odločitev, ne zapreti vseh naslednjih možnosti.

Pet vprašanj, ki odgovornost spremenijo v delo

Naslednja vprašanja predlagam kot praktičen pregled po napaki, ne kot validiran psihološki protokol. Tokrat so napisana v prvi osebi. Vodja jih lahko uporabi zase, po potrebi pa obravnava tudi z ekipo ali nekom, ki si upa podvomiti v njegovo razlago.

1. Kaj se je dejansko zgodilo?

Ločim dogodek od svoje razlage. Kaj sem vedel takrat in kaj vem šele zdaj? Katera opozorila sem imel? Pri direktorju iz uvoda bi to pomenilo pregled konkretnega izbora, ne splošne sodbe o njegovi sposobnosti presojanja ljudi. Razlagi »nič ni bilo odvisno od mene« in »za vse sem kriv jaz« sta lahko enako nenatančni.

2. Za kaj sem odgovoren?

Poimenujem svojo odločitev, opustitev ali nejasen dogovor. »Nisem preveril referenc« pove več kot »zamočil sem«. Upoštevam tudi pogoje in odgovornost drugih, vendar jih ne uporabim za izbris svojega dela. Stavek »odgovoren sem« postane uporaben šele, ko znam povedati, za kaj.

3. Kaj moram popraviti?

Določim konkretno opravilo, nosilca in rok. Morda moram osebno govoriti s stranko, popraviti napačno informacijo ali urediti podporo preobremenjeni ekipi. Poprave ne preložim na sodelavce samo zato, ker jim jo lahko odredim. Pri napačni zaposlitvi moram preveriti tudi posledice, ki jih je nosila ekipa, ne le svojega razočaranja nad izbranim človekom.

4. Kaj bom naslednjič naredil drugače?

Izberem spremembo, povezano z ugotovljenim vzrokom, in določim, kako bom preveril njeno uporabo. »Bolj bom previden« ni dovolj natančno. »Pred izborom bomo preverili dogovorjena merila na praktičnem primeru« pa že pove, kaj bo drugače. Ne potrebujem še ene obljube o večji pozornosti. Potrebujem spremembo, ki jo bo mogoče opaziti.

5. Ali lahko zdaj primer zaprem?

Preverim, kaj ostaja nerešeno: poprava, dogovor, posledice ali presoja tveganja. Zaprtje ne pomeni brisanja dokumentacije ali ukinjanja potrebnih kontrol. Pomeni, da preneham z osebno obsodbo, ki ne prispeva več k odgovornosti. Del posledic lahko še traja; z njimi se moram ukvarjati. Ni pa mi treba vsak dan znova razglasiti, da sem zaradi tega slab vodja.

Nazaj k neposlanemu pismu

Serijo smo začeli z Lincolnovim pismom generalu Meadu, ki je ostalo neposlano. Ta podatek ne dokazuje, da je Lincoln odpustil. Za našo temo je pomembna razlika med zapisanim odzivom in dejanjem, ki ga človek nato izbere. [4]

Pri lastni napaki je naslovnik ostre sodbe lahko vodja sam. Tudi tu potrebujemo prostor za natančnejši odgovor. Namesto »ne znam izbirati ljudi« lahko ugotovimo: »Pri tem izboru nisem preveril dveh pomembnih stvari. Naslednjič ju bom.« Drugi stavek je manj dramatičen. Od nas zahteva več konkretnega dela.

Za konec izberite eno svojo napako, ki še vedno vpliva na vaše vodenje. Zapišite, kaj ste zaradi nje dejansko izboljšali. Nato preverite, kaj ste zaradi nje začeli preprečevati tudi tam, kjer za to ni več dovolj dobrega razloga.

Direktor iz uvoda ne potrebuje odločitve, da bo od jutri spet zaupal vsem. Potrebuje boljši izbor in presojo vsakega sodelavca na podlagi njegovega dejanskega ravnanja. S tem pretekle napake ne izbriše. Prenehati pa jo mora uporabljati kot pravilo za vse druge ljudi.

Napake si moramo zapomniti dovolj dobro, da se iz njih nekaj naučimo. Ne pa tako, da zaradi njih pozabimo, česa je človek — ali mi sami — še sposoben.

Viri

[1] Edmondson, A. C. (2023). Framing Failure for Learning and Innovation. Harvard Business School Executive Education.

[2] Wenzel, M., Woodyatt, L., in Hedrick, K. (2012). No Genuine Self-Forgiveness Without Accepting Responsibility: Value Reaffirmation as a Key to Maintaining Positive Self-Regard. European Journal of Social Psychology, 42(5), 617-627.

[3] Woodyatt, L., in Wenzel, M. (2013). Self-Forgiveness and Restoration of an Offender Following an Interpersonal Transgression. Journal of Social and Clinical Psychology, 32(2), 225-259.

[4] Library of Congress (2017). New Online: Abraham Lincoln Papers. Povezava do zbirke, ki vključuje neposlano pismo Georgeu G. Meadu z dne 14. julija 1863.

Serija se konča. Praksa se začne pri naslednjem odzivu.

Naslednji preizkus ne bo vprašanje, ali se s članki strinjate. Prišel bo, ko bo nekdo zgrešil, vas razočaral ali vam prinesel slabo novico. Morda boste ta nekdo vi. Kaj boste takrat zahtevali, kaj spremenili in česa ne boste več nosili v naslednji pogovor?

Na začetek serije: Čustvo ni ukaz: Lincoln in gumb »Pošlji«.