STANOVITNI vedenjski tip
19. 11. 2014
KOREKTNI vedenjski tip
3. 12. 2014
Prikaži vse

MKVR 11: Se znate opravičiti?

Kot starš opažam, da je pripravljenost opravičiti se, ena od stvari, ki se jih otroci najtežje naučijo. Pogosto morava z ženo odločno posredovati in zahtevati opravičilo. Pa ne samo, da je izrečeno, ampak, da je izrečeno tudi na primeren način. Izgleda kot da nam to dejanje ne leži preveč in se ga moramo res naučiti. Če se tega ne naučimo in se ne zavedamo pomembnosti opravičila, potem se bomo le s težavo opravičili. Za dobre odnose pa je še kako pomembno, da se znamo opravičiti. V praksi večkrat začutimo, da bi z opravičilom morda izgubili moč, da sogovornik nima prav, da smo upravičeno užaljeni, da nismo naredili »nič takega«. Modro je, če se ob tem vprašamo, kaj nam tako vedenje prinese na dolgi rok? Dobrih odnosov zagotovo ne. Zato je bolje, da se hitro opravičimo, pogledamo sogovornika v oči in gremo naprej.

motiti seSeneka je že davno dejal: »Errare humanum est perseverare diabolicum« – »motiti se, je človeško; vztrajati je hudičevo«. Vprašanje je, ali se v celoti zavedamo njegove modrosti. Vsi delamo napake. Veliko stvari naredimo narobe. Nekatere nenamerno, nekatere v afektu, druge celo namerno. Temu ne moremo ubežati. To je naša usoda in konec koncev edini način, da se česa novega naučimo in napredujemo.

Torej ni vprašanje ali bomo naredili napako ali ne, ampak je kvečjemu smiselno vprašanje, kdaj jo bomo naredili. Ker jo bomo prej ali slej, je ključno vprašanje, kako bomo takrat odreagirali. Jo bomo priznali? Bomo prevzeli odgovornost za naše dejanje, priznali, da smo se zmotili in/ali nekoga prizadeli? Ali bomo poskusili vse skupaj prikriti ali pozabiti, ter se pretvarjati, kot da se ni nič zgodilo?

Zakaj je lažje »umreti« kot reči oprosti

Hrvaški pevec Gibonni to lepo zapoje v enem, vsaj po mojem okusu, njegovih najboljših komadov: »Oprosti« Kot pravi, je mogoče, da je celo lažje umreti, kot drugemu reči oprosti. Kaj nas zadržuje, da se ne opravičimo? Ena od stvari je to, da ne želimo priznati napake. S tem, ko se opravičimo, priznamo, da smo nekaj naredili narobe. Ljudje smo taki, da želimo imeti prav. To je naša podzavestna želja. Želimo biti pametni in želimo zmagovati. Verjetno ste že doživeli ali pa ste bili tudi sami v tej situaciji, ko je bilo očitno, da se oseba moti (lahko smo bili sami ta oseba), pa tega ni želela spregledati. Vztrajala je pri svojem. To je naša notranja potreba po doslednosti.

Mogoče mislimo, da bomo zaradi opravičila izgubili nadzor, da bomo prepuščeni na milost ali nemilost drugemu. Izguba nadzora nam povzroča stres in temu se želimo izogniti. Sedaj je dobro, če poprosimo še za odpuščanje, kar nam lahko da občutek podrejenosti. can you forgive meDvojni stres. Ne da bi opravičeval našo nesposobnost opravičiti se, samo skušam osvetliti področje, da ga boste bolje razumeli in temu posvetili še več pozornosti. Ironija pri vsem tem je, da ko se opravičimo, ta stres, ta strah pred izgubo nadzora, dejansko izgine. To dejanje nas ne postavlja v podrejen položaj, ampak pokaže na našo moč. Samo močni lahko priznajo napako in prosijo za odpuščanje. Torej je res ravno nasprotno.

Sposobnost priznati napako in opravičiti se sta dve močni veščini.  S tem, ko izrazimo obžalovanje za svoje besede ali dejanja in se opravičimo, zapremo neko neslavno poglavje. To je del čistilnega rituala. Odnosov ni mogoče popraviti ne da bi prosili za opravičilo. Drugi to pričakujejo in tudi sami pričakujemo, da se nam opravičijo, če so nekaj naredili narobe, mar ne?

Kako se opravičiti?

Zavedanje je prvi korak: priznajte sami sebi, da ste nekaj naredili narobe in da to želite popraviti. Pripravljeni ste prevzeti polno odgovornosti za svoje ukrepanje in kakršnokoli škodo povzročeno drugim. Stopite do osebe in priznajte, da je bilo tisto, kar ste rekli, naredili ali niste naredili, narobe. Žal vam je za to, spoznali ste, da ni prav in da ni skladno s tem kakšni želite biti. Zavedate se, da ste lahko boljši.

I am sorryOsredotočite se na popravilo škode, ki ste jo povzročili osebi. Obljubite, da tega ne boste več govorili ali delali ter da boste spremenili vedenje. Prav tako pomemben korak je tudi, da oprostite sebi. Nič ne pomaga, če si očitate, se sekirate – dogodek je v preteklosti, za vami. Spoznajte in poudarite, da ste boljši od svojega slabega vedenja in si oprostite.

To bi lahko izgledalo takole: “Dobil sem povratno informacijo, da sem bil zajedljiv in sarkastičen do tvojih predlogov. Želim se ti opravičiti, ker sem te prizadel in se zaradi tega počutim slabo. Vem, ni opravičila za to, zato obljubim, da tega ne bom več delal. Mi boš, prosim, pomagal biti boljši? Kako se ti lahko oddolžim, za to kar sem naredil?” Poskusite; povem vam, da deluje!

Opravičilo ima močan vpliv na razmerje med dvema osebama. Lahko jih pripravi do sodelovanja in do morebitnih novih skupnih projektov. Udeležence najprej pripravi do tega, da se nehajo ukvarjati s preteklostjo, ki se je pač ne da spreminjati. Težko se je upreti opravičilu, še posebej če potem tudi prosite drugo osebo, da naj vam pomaga popraviti razmerje. Ko pokažemo odvisnost od drugih, so nam ponavadi pripravljeni pomagati. Njihov pogled na vas se spremeni, sami pa postanemo v tem procesu boljša oseba. To je način, kako se spreminjajo posamezniki, partnerji, timi, sektorji in cela podjetja.

Opravičilo je potrebno tako na nivoju posameznika kot na nivoju družine, tima, organizacije ali celo nacije. Naj dam nekaj primerov: dobra podjetja se znajo hitro opravičiti za napake in popraviti odnos, nekatera pač ne. Na misel mi pride eno največjih izlitij nafte v Mehiškem zalivu, aprila leta 2010. Podjetje British Petroleum (BP) je prevzelo odgovornost za to šele dve leti kasneje in moralo za to tudi drago plačati. Ne govorim, da jim ne bi bilo treba plačati, če bi priznali odgovornost prej, ampak bi verjetno ohranili tudi ugled. Zanikanje in izogibanje je močno zamajalo ugled tega podjetja. Podoben odnos zanikanja do predvsem spolnih škandalov je dolgo imela katoliška cerkev. Enako velja tudi na nivoju držav in narodov. Če želimo vzpostaviti normalne odnose, potem je potrebno opravičilo. Brez opravičila ni možno popraviti odnosov.

Nesposobnost opravičevanja je lahko zelo draga in povzroča veliko gorja, očitkov in slabe volje. Na takih osnovah se ne more razviti zaupanje, ker vedno ostaja priokus. Brez zaupanja ni novih projektov, nove dodane vrednosti. Izgubljamo vsi, zato …

Koga ste prizadeli?

Razmislite koga ste prizadeli in se še niste opravičili. Mogoče vam bo prišla na misel oseba in nedokončano razmerje, ki vas bremeni. To je veliko psihološko breme, ki ga morda nosite s seboj. father and teenagerTa poglavja se splača zapreti, ker je to psihološko breme nepotrebno in nekoristno. Kot smo rekli, brez opravičila ni možno popraviti odnosov, ker ostajajo stvari nerešene. Zato naredite korak naprej in se opravičite. Presenečeni boste, kako pozitivno bodo ljudje odreagirali in kako dobre občutke boste dobili.

Za zaključek se poigrajmo z idejo s katero smo začeli tale prispevek. Otroci se težko opravičijo, kaj pa mi, starši? Razmislite, kako bi bilo, če bi se opravičili svojim otrokom za vsa napačna ravnanja in besede, ki ste jih izrekli. Kako bi to lahko še dodatno izboljšalo enega od ključnih odnosov v vašem življenju? Ste pripravljeni poizkusiti?

 

Viri in priporočena literatura:

Marshal Goldsmith: What got you here, won’t got you there, Profile Books, London 2007

Ken Blanchard: Leading at a higher level, Prentice Hall, 2010 London

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prijavite se na brezplačne novice in spremljajte najnovejša spoznanja na področjih vodenja, prodaje, coachinga, timskega dela in upravljanja z energijo.

Prijava na brezplačne ProAktivne novice

Prijavite se na brezplačne novice in spremljajte najnovejša spoznanja na področjih vodenja, prodaje, coachinga, timskega dela in upravljanja z energijo.
Prijava na brezplačne ProAktivne novice